Med tradicijo in sodobnostjo: opus skladatelja Marijana Lipovška

Namen pričujoče monografije je prikaz temeljnih kompozicijskih tehnik in razvoja kompozicijskega sloga Marijana Lipovška. V prvem delu knjige je na kratko začrtana Lipovškova življenjska pot, v nadaljevanju pa sledi kratek oris njegove poetike. Lipovšek je kompozicijo študiral pri Ostercu. V primerjavi z drugimi Osterčevimi učenci je bil Lipovšek še najbolj zadržan do novih stilnih tokov. V skladateljevih zapisih o glasbi in kompozicijskem procesu izstopajo tri ključne misli: prvič, da mora skladatelj izhajati iz svoje notranjosti in je torej treba slediti notranjemu navdihu; drugič, da mora biti vsak kompozicijski proces utemeljen in da se ne sme nečemu novemu slediti samo zato, ker je novo; in tretjič, da mora kompozicija sloneti na trdni obliki oziroma kompozicijski metodi. Notranji svet, o katerem Lipovšek toliko govori in iz katerega izhaja, je pri njem tesno navezan na izročilo in tradicijo zahodnoevropske glasbe. Lipovšek je iz te glasbe črpal navdih in je bil nanjo močno navezan, zato je zagotovo ni želel negirati, se ji odpovedati oziroma prekiniti stika z njo.