Materiali in tehnike starejše beljaške slikarske delavnice

Za razumevanje neke umetnine je poleg njene slogovne umestitve v prostor in čas potrebno poznati tudi njene materialne in tehnične lastnosti. Umetnostni zgodovinarji, restavratorji in konservatorji se v ta namen vse pogosteje povezujejo s strokovnjaki s področja naravoslovnih ved. Ti s pomočjo vedno večje izbire naravoslovno–tehnoloških metod omogočajo analizo sestavnih elementov neke umetnine, kot so na primer nosilec, pigmenti in veziva, s tem pa tudi poznavanje umetniških tehnik, značilnih za nekega mojstra, delavnico ali geografski prostor. Rezultati pripomorejo ne le k natančnejšemu poznavanju posameznega izdelka, pač pa tudi k razumevanju umetnikovega ustvarjalnega procesa ter k odkrivanju njegovih povezav z ožjim in širšim umetniškim krogom.

Pričujoča študija, posvečena starejši slikarski beljaški delavnici iz 15. stoletja z mojstrom Friderikom na čelu, je zasnovana z vidika poznavanja slikarskih materialov in tehnik. Do zdaj so namreč poslikave, ki veljajo za dela omenjene delavnice, preučevali le iz slogovnega in ikonografskega zornega kota, medtem ko se slikarskih tehnik in materialov ni lotil nihče.