Izzivi visokošolske didaktike: Inovativno učenje in poučevanje v visokem šolstvu

Kakovost visokega šolstva je eno od ključnih vprašanj, za katerega lahko trdimo, da je vseskozi v ospredju tako teoretskih kot šolskopolitičnih in znanstvenopolitičnih razmislekov. Ti se sučejo zlasti okrog vprašanja, kako sploh kakovost na tem področju vsebinsko opredeliti, kako jo je mogoče spremljati in presojati (nekateri bi najbrž rekli tudi: meriti), predvsem pa, kateri so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo programi na tej stopnji izobraževanja dejansko vodili k svojim deklariranim ciljem. Pričakovanja, ki jih naslavljamo na visokošolski prostor, so precej heterogena: od visokošolskih strokovnih programov pričakujemo, da bodo študente usposobili za opravljanje najbolj zahtevnega praktičnega strokovnega dela. To velja tudi za mnoge univerzitetne programe, ki pa so – in to jih v osnovi razlikuje od strokovnih – zavezani predvsem k temu, da študente formirajo v splošno izobražene osebnosti, ki bodo zmožne najbolj zahtevnih intelektualnih premislekov, znanstvenega in širšega družbenega delovanja, raziskovalnega dela, javne rabe uma – in vse to, kar ni nepomembno, na podlagi obvladovanja in poglobljenega razumevanja svoje študijske discipline.