Oglejski generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci na Slovenskem v poznem srednjem veku (1300–1535)

Delovanje oglejskih generalnih vikarjev v slovenskih deželah doslej ni bilo pred­met sistematičnega preučevanja, čeravno je bil ta pojav v slovenskem zgodovinopisju znan in se omembe njihovih posameznih aktov najdejo praviloma v objavah s po­dročja splošne in posebej cerkvene zgodovine v srednjem veku. Prispevek podpisane­ga v časopisu Kronika iz leta 1982 (Potovanja oglejskih vizitatorjev na Slovensko v poznem srednjem veku, str. 198–203) je pomenil le prvi poskus, ki je sicer prinesel precej novega gradiva, a ga še zdaleč ni izčrpal, manjkal pa tudi oris posameznih oseb v omenjeni funkciji. Danes, ko je nam je na medmrežju dosegljiva obilica starejših in tudi novejših publikacij kot tudi posnetkov listin, ki jih hranijo v avstrijskih in nemških arhivih, je bilo delo lažje. Identificirati je bilo mogoče večino zagonetnih imen iz naših listin, pri tem pa je prišla na dan marsikatera zanimiva podrobnost iz njihove življenjske usode, ki je bila doslej v literaturi neznana.

Publikacija je zasnovana z uvodno študijo, ki predstavi problematiko z metodo­loškega in kronološkega vidika, tej pa sledi osrednje poglavje, v katerem so po časov­nem redu obravnavani posamezni generalni vikarji in drugi patriarhovi pooblaščenci s kratkimi biografskimi podatki in navedbo listin, ki dokazujejo njihovo delovanje na slovenskih tleh. Za lažjo orientacijo sledita kronološki vrsti oglejskih patriarhov in njihovih generalnih vikarjev in vizitatorjev. Poleg današnjega slovenskega ozemlja je upoštevan tudi del Koroške južno od Drave, ki je skupaj s slovenskim tvoril enotno zgodovinsko območje patriarhata zunaj Furlanije, na tako imenovani cesarski strani (a parte imperii).