Med rasizmom in nujo 1943–1945

Monografija se posveča Operacijski coni Jadransko Primorje, ki je skupaj z Operacijsko cono Predalpske dežele predstavljala edinstveno upravno ureditev v nemško okupirani Evropi druge svetovne vojne. Čeprav je bila formalno del Italijanske socialne republike, poznane tudi pod imenom Salojska republika, je imela primat v njej nacistična Nemčija in je bila kot taka nekakšen upravni hibrid. Kot prikaže monografija, je bila na znotraj še bistveno bolj razgibana, saj so se v njej pojavile t. i. kolaboracionistične sile. A v nasprotju z drugimi okupiranimi območji, ki so zaobsegala tudi slovenske dežele, te kolaboracionistične enote niso izhajale iz lokalnega okolja, temveč iz območja Sovjetske zveze. Prve so prišle na posebno povabilo vodje SS uprave Odila Globočnika; ta jih je smatral kot odlično nadomestilo za nemške vojake, ki jih je bilo v drugi polovici vojne na voljo vedno manj, poleg tega so se nemške enote z mobilizacijo tujih kolaboracionističnih enot izognile žrtvam v lastnih vrstah. Vseeno pa so bile te kolaboracionistične sile z ideološkega gledišča nacističnega rasnega aparata inferiorne. Monografija tako prikaže, kako so nacisti (pogosto neuspešno) iskali ravnotežje med lastnim rasizmom in prezirom do manjvrednih narodov ter nujo pridobiti kar se da veliko kolaboracionistov.