Priče koje nas pišu: izmišljene priče, kako ih čitamo i kako nas mijenjaju

Ljudje beremo zgodbe in izrekanja misli drugih ljudi ter tako vzpostavljamo stik z njimi. Kognitivna literarna veda razume delovanje možganov kot mehanizem, skozi katerega in v katerem se dogaja branje kot program, kot kognitivni proces, katerega smisel je dešifriranje pomena zapisanega besedila. V tej luči branje zgodb pomeni stapljanje miselnih horizontov, resnično duhovno spoznavanje drugega, skozi katerega se tudi sam bralec vzpostavlja kot oseba. A na nevrobiološki ravni delovanja možganov in telesa med branjem se izkaže, da branje ni kognitivni proces, analogen računalniškemu programu dešifriranja znakov, temveč tehnologija, ki je po eni strani ne le zgodovinsko odvisna od kul­turnega konteksta, temveč tudi spremenljiva, po drugi strani pa je pogojena skozi nevrobiološke doživljajske procese človeka kot bitja. Slednji so vselej vsaj zaznavni, miselni, jezikovni, čustveni, afektivni, motorični in spominski. Že ta minimali­stični opis v branje vključenih kognitivnih procesov pokaže, da je za razumevanje branja kot tehnologije potreben interdisciplinaren pristop, ki vključuje kognitivne modele, analize nevrobiologije in nevroloških funkcij v branje vključenih možgan­skih predelov, pa tudi funkcionalnih zvez med značilnostmi besedil in psihološkimi učinki branja.

Knjiga je izšla v sozaložništvu Fakultete za hrvaške študije Univerze v Zagrebu, Založbe Univerze v Ljubljani in Znanstvene založbe Filozofske fakultete.