Iskanje terminološke enotnosti pri prevajanju poimenovanj slovenskih ustavnih organov v italijanščino

Tema te študije, s katero se poglobljeno ukvarjam več kot deset let, je prevajanje poimenovanj slovenskih državnih organov, predvsem pa prevajanje poimenovanj državnih organov Ustave Republike Slovenije v italijanski jezik. Rezultati naše raziskave jasno kažejo na naslednji trend: predvsem v normativnih besedilih se pri prevajanju poimenovanj državnih organov Ustave Republike Slovenije v italijanski jezik prevajalci ne držijo nikakršnih normativnih kriterijev; prav nasprotno – prevodi so zelo avtonomni in premalo upoštevajo izhodiščno besedilo, terminološko gledano so nekoherentni in celo neprecizni. Spričo vseh orodij in pripomočkov, ki jih sodobna tehnologija nudi prevajalcem, so taki rezultati povsem neopravičljivi. V pričujočem delu smo prišli do ugotovitve, da takih prevodnih tendenc ni mogoče ne utemeljiti ne upravičiti.

To smo skušali v drugem delu študije dokazati tudi s pomočjo teorij in razmišljanj priznanih teoretikov in praktikov, ki pri prevajanju normativnih pravnih besedil priporočajo smernice, ki smo jih tudi sami izpostavili v hipotezi, in sicer: prevajanje poimenovanj državnih organov mora biti čim bolj formalno, kjer je mogoče, celo dobesedno. To priporočilo izhaja iz dejstva, da je pri prevajanju normativnih besedil treba upoštevati voljo zakonodajalca; poleg tega je ob upoštevanju teh smernic mogoče zagotoviti tudi terminološko koherenco in poenotenje – to pa naslovnikom (predvsem tistim, ki morajo temeljne pravne norme spoštovati) omogoča večjo transparentnost, prepoznavnost in seveda tudi večjo pravno varnost.