Pojem (ne)-sebstva v budizmu

V prispevku na kratko soočim budistični koncept sebstva kot procesa in pogojene resnično­sti s konceptom substancialnega metafizičnega Sebstva v hinduizmu. Predstavim Buddhovo kritiko in kritiko budističnih mislecev, kot je Nāgārjuna, ki zavračajo ideje o metafizičnem Sebstvu. Zanikajo namreč idejo Sebstva kot samo-bitnosti ali kot posestnika duševnih dejanj, vendar ne zavračajo občutka sebstva. Dopuščajo čisti proces znanja (predvsem samospozna­vanja) brez fiksnega predmeta ali posestnika znanja. Ta ideja je v globokem soglasju z neka­terimi zenovskimi zgodbami ter paradoksi o sebstvu in znanju. Menim, da substancialistični in procesni pogledi na sebstvo predstavljajo dve enako možni in omejeni obravnavi večnih človekovih vprašanj. Ležita na nasprotnih lokih istega »kroga« človekovega prizadevanja po doseganju temeljne Resnice in Smisla življenja, vendar ju ne moreta doseči. Morda pa jih lahko pokaže molk, podoben Buddhovemu.