Pojmovanje in občutje narave v japonskem budizmu

V budizmu theravāda in nasploh v »malem vozu«, hinayāni, je narava prisotna predvsem na simbolni ravni: tako so npr. drevo, lotosov cvet, razni poganjki in ovijalke, nosorog, tiger, lev­je rjovenje itd. simbolni izrazi, metafore za budistična duhovna in etična sporočila. V budiz­mu »velikega voza«, v mahāyāni, zlasti v njenih kitajskih in japonskih različicah, se odnos do narave bistveno spremeni, verjetno tudi pod vplivom daoizma, v samem jedru nauka pa pred­vsem zaradi prepričanja o »identiteti« saṃsāre in nirvāṇe, tj. da sta svet in odrešitev »ista«. V kozmičnih pokrajinah Avataṃsakasūtre sijoči svetovi buddh in bodhisattev ne le žarijo v mavričnih barvah, temveč tudi zvenijo v čudovitih zvokih, dišijo z nebeškimi vonjavami itd. Dōgen, utemeljitelj zenbudistične japonske šole sōtō, piše o gorah, ki »hodijo«, in rekah, ki »stojijo«, ipd., čudovite opise narave pa najdemo tudi v drugih smereh japonskega budizma (Kūkai, Shinran idr.). Spremenjen odnos do narave se najlepše kaže v »klasični« haikupoeziji (Bashō, Buson, Issa), slikarstvu (Hokusai, Hiroshige) ter na prav poseben način v japonski vrtni umetnosti, kjer je narava subtilno prepletena s simbolnim jezikom budističnega izročila. – Ob koncu prispevka zastavljam tudi širše vprašanje, namreč ali ni ravno v odnosu do narave bistvena razlika ne samo med budističnim »malim« in »velikim vozom«, temveč tudi med indijsko ter kitajsko in japonsko kulturo?