Evropski budizem kot pesimizem in nihilizem: Recepcija budizma v nemški filozofiji 19. stoletja (Hegel, Schopenhauer, Nietzsche)

Devetnajsto stoletje je bil čas, ko so spoznanja o budizmu šele prihajala v Nemčijo in Evropo nasploh ter se je njegovo proučevanje šele začenjalo. Hkrati pa so ga začeli resneje obrav­navati tudi filozofi, nekateri z večjo, drugi z manjšo naklonjenostjo, vsi pa z določeno mero nesporazuma, ki je deloma posledica pomanjkljivega poznavanja, deloma pa je vgrajen v sam hermenevtični proces razumevanja besedil iz drugih časovnih in prostorskih območij. V veliki meri so tudi oni pritrjevali sicer uveljavljenemu mnenju, da je budizem nihilizem in pesimizem, pri čemer pa moramo biti pozorni, kaj tem filozofom pomeni pesimizem ali nihil. Hegel neevropskih filozofij ne vključi v svoj sistem razvoja filozofije skozi zgodovino, vključi pa budizem v sistem religij. Schopenhauer se navdušuje nad tem, kako budistična filozofija potrjuje njegovo filozofsko misel. Nietzsche se okliče za Buddho Evrope, hkrati pa je budi­zem zanj utrujenost civilizacije. Poznejše raziskave šibke predsodke polagoma odpravijo. Ob tem budizem seveda ostaja tisto nedosegljivo drugo. Od dialoga z njim pa si lahko vendarle obetamo nove uvide v lastno miselno obzorje.