Traité de l’accent français

Razprava z naslovom Traité de l’accent français (Razprava o francoskem naglasu) je zasnovana kot zgodovinski pregled, analiza trenutnega stanja francoskega naglasnega sistema in razčlemba strukturnih posledic, ki jih je povzročila naglasna specifika v razvoju francoskega jezika in v njegovem aktualnem skladenjskem ustroju. Prvo poglavje razgrne splošne značilnosti naglasa in naglaševanja in ugotavlja, da naglasni sistem bistveno določa zvočno podobo vsakega jezika. Način naglaševanja je značilen in odločilen za zven francoščine, v kateri se mesto končnega naglasa sistematično prekri­va z zaključkom intonacijskega poteka. Spričo tega pojava francoski naglas zveni kot melodično jezikovno sredstvo, ki pomembno prispeva h glasovni prepoznavnosti francoščine. Posebej je obdelano učinkovanje končnega na­glasa in posebnosti naglasne enote, ki jo tako naglaševanje določa. Poglavje o zgodovini francoskega naglaševanja je nadgrajeno z analizo fonostilis­tičnih in skladenjskih specifik, značilnih za francoščino in zanjo značilno avtomatizirano naglaševanje zadnjega zloga. Tako imenovana oksitonizaci­ja, zgodovinski fonetični proces, v katerem so odpadli vsi ponaglasni zlogi, je na primer razlog, da je francoska nikalnica dvodelna in da so osebni indici je/tu/il obvezni del glagolske oblike. Izviren dodatek k strukturni analizi francoskega naglasa je razprava o sociolingvističnih implikacijah glasovnih posebnosti francoščine in o posredni vlogi končnega naglasa pri oblikovanju francoske jezikovne politike. Načelo »francoske izjeme« je v marsičem posledica samoumevnih naglasnih specifik in značilne glasovne prepoznavnosti francoščine, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja izgu­bila svoj prestižni mednarodni položaj.