Klinične značilnosti in imunološki vidiki dolgega covida

Dolgi covid predstavlja resno dolgoročno posledico okužbe s SARS-CoV-2 in pomembno javnozdravstveno breme, saj prizadene približno 10 % okuženih posameznikov. Za sindrom je značilna heterogena klinična slika, ki vključuje utrujenost, dispnejo, kognitivne motnje, motnje spanja ter številne druge nevrološke, kardiovaskularne in sistemske manifestacije. Namen poglavja je povzeti trenutno razumevanje patofizioloških mehanizmov dolgega covida s poudarkom na posebnostih okužbe s SARS-CoV-2, imunskih motnjah, vplivu posameznih različic SARS-CoV-2, cepljenju, ponovnih okužbah ter dejavnikih tveganja. Pregled literature kaže, da dolgi covid verjetno ne predstavlja enotne bolezni, temveč skupek več prekrivajočih se bioloških sindromov, pri katerih imajo pomembno vlogo vztrajanje virusnih antigenov, kronična aktivacija imunskega sistema, endotelijska disfunkcija, motnje koagulacije, avtoimunost in disfunkcija avtonomnega živčevja. Okužbe z različico omikron so povezane z manjšim tveganjem za razvoj dolgega covida kot okužbe z zgodnejšimi različicami, vendar nevrološke in sistemske posledice ostajajo prisotne pri vseh glavnih različicah virusa. Cepljenje ostaja najučinkovitejši ukrep za zmanjševanje tveganja za dolgi covid, medtem ko ponovne okužbe pomembno prispevajo k celokupnemu bremenu bolezni.