Ideal samote v zgodnjem indijskem budizmu

Pričujoči prispevek je zasnovan kot študija nekaterih vidikov pojmovanja samote v budizmu theravāda. Buddha je bil bivanju v samoti, ki je predstavljal ideal v predhodnih asketskih gibanjih v Indiji, izrazito naklonjen, a je te načine modificiral v skladu s svojim novim od­rešenjskim naukom, t. i. srednjo potjo, za katero je značilno negovanje bolj umerjenih oblik asketskih praks. Pri študiji raznolikih pojmovanj samote se prispevek naslanja na najzgodnej­ša besedila budizma, zlasti na prvo košaro iz zbirke Buddhovih govorov Suttapiṭaka. V njih je mogoče opaziti razlikovanje med tremi različnimi stopnjami samote, ki se med seboj tesno prepletajo: a) »fizična samota«, tj. življenje v odmaknjenih krajih daleč od skupnosti in druž­be, b) »umska samota« kot postopno opuščanje vseh navezanosti in c) »poslednja samota«, ki pomeni vrhovno stanje končne osvoboditve človekove eksistence (parinibbāna).