Ideal samote v zgodnjem indijskem budizmu

Avtorji

Nina Petek
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Jan Ciglenečki
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

Kratka vsebina

Pričujoči prispevek je zasnovan kot študija nekaterih vidikov pojmovanja samote v budizmu theravāda. Buddha je bil bivanju v samoti, ki je predstavljal ideal v predhodnih asketskih gibanjih v Indiji, izrazito naklonjen, a je te načine modificiral v skladu s svojim novim od­rešenjskim naukom, t. i. srednjo potjo, za katero je značilno negovanje bolj umerjenih oblik asketskih praks. Pri študiji raznolikih pojmovanj samote se prispevek naslanja na najzgodnej­ša besedila budizma, zlasti na prvo košaro iz zbirke Buddhovih govorov Suttapiṭaka. V njih je mogoče opaziti razlikovanje med tremi različnimi stopnjami samote, ki se med seboj tesno prepletajo: a) »fizična samota«, tj. življenje v odmaknjenih krajih daleč od skupnosti in druž­be, b) »umska samota« kot postopno opuščanje vseh navezanosti in c) »poslednja samota«, ki pomeni vrhovno stanje končne osvoboditve človekove eksistence (parinibbāna).

Prenosi

Najavljeno

24 April 2024

Kako citirati

Ciglenečki, J. (2024). Ideal samote v zgodnjem indijskem budizmu. In N. Petek & S. Pešec (Eds.), V iskanju Buddhe: sprehodi po krajinah budistične filozofije (pp. 27-47). Založba Univerze v Ljubljani. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/588/chapter/3538