Reprezentacije ljubezni in erotike v poeziji Kristine Šuler

Tema prispevka je ljubezenska poezija Kristine Šuler (Schuller, 1866–1959), ene najvidnejših slovenskih lirskih pesnic. Šulerjeva je svoje pesmi pisala in objavljala na koncu 19. in na začetku 20. stoletja v kontekstu slovenskega gibanja »moderne«, objavljati pa jih je začela v tržaški reviji Slovenka. V prispevku tematsko analiziramo njene ljubezenske pesmi. Med avtoricami Slovenke je objavila največ ljubezenskih pesmi in nakazala premik k prikazovanju intime, s pisanjem ljubezenskih pesmi je nadaljevala tudi v okviru Ljubljanskega zvona. Kristina Šuler je v svojem prvem obdobju iskala jezik in podobe za izražanje ljubezenskih čustev avtobiografskega lirskega subjekta. Med pisanjem je v svoji poetiki naredila velik premik od realizma in formalizma k impresionizmu. Raziskujemo njeno novo impresionistično poetiko, v kateri je povezala čustveno izpoved s kategorijo trenutka in prostora narave. V njenih izpovednih pesmih nas zanimajo nove podobe heteroseksualne ljubezni, umeščene v prostor narave, podobe ljubezenskega dialoga ženskega lirskega subjekta z drugim spolom. Osredotočamo se tudi na novo senzibilnost v času krize identitete.