Literarni vidiki epistolarne kronike iz časa francoske okupacije Ljubljane (1797)

Članek obravnava pričevanjski zapis anonimnega Ljubljančana o okoliščinah, v katerih so živeli prebivalci Ljubljane spomladi leta 1797 med Napoleonovo okupacijo, pri čemer se osredinja na književno zvrst samega zapisa. Na osnovi preučevanja zvrsti kronike in pisma prispevek osvetli tiste vidike kronološkega poročila omenjenega meščana o dogodkih v kranjski prestolnici, v katerih je le-to slogovno živahnejše in pridobi subjektiven pridih prav z izbiro pisemske komunikacije. Posebnost takšnega zapisa je razvidna tudi iz primerjave z dru­gimi kronikami, ki opisujejo razmere v zvezi s prihodom Francozov, vendar so sestavljene v obliki protokolarne komunikacije. Besedilna analiza, ki se je osredotočala na retoriko in diskurzivne strukture Pisem, je poleg zgodovinske pričevanjske vrednosti pokazala njihovo slogovno specifičnost: njeni izsledki dokazujejo, da je živahnost Ljubljančanovega sloga rezultat natančnih leksi­kalnih izbir, idiomatičnih izrazov, pripovedniške veščine, še posebej pa njegove izjemne uporabe ironije. Ravno ekspresivni in pripovedniški prijemi so sred­stvo, preko katerega se izrisuje avtorjev pogled na dogodke ter razkriva njego­vo kritično stališče: in sicer gre za sorazmerno uravnoteženo stališče, na pod­lagi katerega avtor ogorčeno obsodi vsak eksces, ki so ga zagrešili okupatorji, vendar se tudi zna nasmehniti ob omejenostih in čudaštvih posameznikov.