Bidermajerski dnevnik kot ego dokument: med pravico srca in meščanskostanovskim korzetom

Znanstvena monografija v okviru raziskovalnih paradigem mikrozgodovine in zgodovine mentalitet, ki se povezujeta s kritično prevetrenim konceptom ego dokumenta, tematizira bidermajerski dnevnik, Tagebuch 1844 Louise Crobath Pesjakove (1828–1898). Ta edinstveni dokument ponuja nadvse zanimiv vpogled v meščansko salonsko kulturo predmarčne dobe v deželnem stolnem mestu Ljubljani in širše v srednjeevropskem prostoru. Osrednja pozornost je namenjena napetemu razmerju med dekletovo »pravico srca«, se pravi osebnimi željami, čustvi, hrepenenji in hotenji, ter omejitvami »korzeta«, ki prispodablja stroge konvencije, pričakovanja in pravila meščanskega stanu. Soočamo se z idealnim tipom posameznice, katere meščanska identiteta se je izoblikovala s pretanjeno strategijo »asimilacije«, ne pa revolucionarnega nasprotovanja stanovskim pričakovanjem, pravilom in normam. Družina je bila prostor njene individualitete in obenem cona, v kateri je posta(ja)la meščanka. V študiji so identificirane in natančno analizirane ključne, visoko kodirane in ritualizirane družbenokulturne prakse, ki so služile kot orodje za predstavljanje in utrjevanje meščanske identitete ter kot sredstvo (samo)izobraževanja in moralne vzgoje. Mednje sodijo: družabna srečanja (soareje) s plesnimi dogodki, kjer gre posebej omeniti čisto pravi »Kaiserball«, ki je imel za avtorico dnevnika iniciacijsko vlogo; izbiranje oblačil in pojavljanje z njimi v javnosti; redno obiskovanje gledaliških predstav; branje; popotovanja ter sprehajanje. Mobilnost je ponujala priložnosti za osebnejše interakcije, s čimer se prav tako poudarja nenehen konflikt med potrebo po intimnih vezeh ter zahtevami po disciplini, kakor jih je narekoval stan. Tagebuch 1844, ki se v študiji iz arhivske kuriozitete prelevi v pravcati kulturološki ključ za razumevanje meščanskega življenjskega sloga, zato še zdaleč ni samo pripoved o Louise, rojeni Crobath na dan svetega Alojzija Gonzage 1828. leta, temveč predvsem zgovoren polzasebni oziroma poljavni dokument o kolektivni duši in strukturi dobe v samo navidezno tihem in neproblematičnem času in svetu bidermajerja, v katerem se je meščanstvo še vedno oklepalo razkrajajoče se (fevdalne) stanovske mentalitete in ko so se že pripravljale velike in pozneje glasne in pomembne stvari.