Učenje, nesmrtna duša humanizma

Prispevek prikazuje opredmeteno učenje starejših v muzejih. Avtorica opira prikaz na vpra­šanje neusahljive žeje po znanju, ki je značilna za starejšo publiko. Osvetljen je enostranski pogled sodobne družbe na celoto znanja in vlogo znanosti ter predstavljena konvivalna in hermenevtska znanja, ki so zakodirana v predmetih kulturne dediščine, pokrajini in narativi. Z vidika človekove presežnostne narave je predstavljena vloga učenja o preteklosti, ki prek semiotičnega veriženja pomenov omogoča učenje o samem sebi. Motrenje lastnih življenj­skih vlog in nalog v luči preteklosti vzpodbuja dojetje širšega smisla človekovanja. Vzpodbuja samorefleksijo in posredno tudi stik z lastnim bivanjskim smislom. Učenje je naravni odziv na človekove psihofizične in duhovne potrebe. Predstavlja jedro procesov človekovanja, ki osmišljajo sobivanje in družbo usmerjajo v humanizem. Učenje v muzejih nastaja kot »stran­ski produkt« interpretacije muzejskega gradiva. Je vključujoče narave, uporabljene metode opredmetenega, izkustvenega učenja pa omogočajo vzpostavitev divergentnih diskurzov. Učenje na podlagi dediščine poteka večidel na polju etičnega. Prispevek opozarja na ključni pomen sobivanja in odločilno vlogo Drugega, ki vodi v osrčje etičnega.