Spisi o teorijah romana

Knjiga Toma Virka O teorijah romana podrobno pretresa štiri take velike in tudi najbolj referenčne teorije romana: dve tuji in dve slovenski. Najprej obravnava Lukácsevo, ki je bila skozi celotno 20. stoletje izjemno vplivna, čeprav je pojem romana močno zožila, obenem pa tudi prenagljeno napo­vedala konec te literarne zvrsti. Virk te problematične poteze madžarskega teoretika interpretira na podlagi njegove celotne miselne poti. Zanjo je značilen navzven globlji prelom ob koncu prve svetovne vojne, obenem pa kontinuiteta, ki pomaga pojasniti tudi posebnosti Lukácseve teorije romana. Druga tuja teorija romana, ki se po svojem pomenu in vplivu lahko enakovredno kosa z Lukácsevo, je Bahtinova. Ta je mnogo širša od Lukácseve, pa tudi sicer drugačna, saj bolj kot iz tiste tradicije razmišlja­nja o romanu, ki izhaja iz Hueta, črpa iz idej jenske romantike, bolj kot na duhovnozgodovinsko usmerjeno filozofijo pa se opira na kulturologijo. Virk poskuša prikazati in razvojno pojasniti »bistvo« Bahtinove opredeli­tve romana, tudi ob njej pa opozori na odprta vprašanja.

Še podrobneje Virk pretrese obe slovenski teoriji romana, Pirjevčevo in Kosovo. Oba slovenska teoretika sta razvila tako splošno teorijo romana kot posebej tudi teorijo slovenskega romana, čeprav Pirjevec to zadnjo bolj v nastavkih. Pirjevec in Kos se ujemata predvsem pri ugotavljanju specifike slovenskega romana, sicer pa se njuni teoriji pomembno razli­kujeta. Pirjevčeva se filozofsko opira na Heideggerja, literarnoteoretično pa na Lukácsevo teorijo romana, a je v končni posledici od nje še bolj reduktivna. Precej bolj znanstveno naravnana je Kosova teorija romana, ki je med vsemi štirimi najširša in tudi najbolj stvarna, saj resno vzame ugotovitev o načelni odprtosti te literarne zvrsti in »bistva« romana ne vkaluplja, tako kot preostali trije teoretiki, v preozek okvir.