Skupnostno izobraževanje za začetnike: primeri iz prakse

Skupnostno izobraževanje (SI) postaja v zadnjih desetletjih vse pomembnejši pristop v okviru vseživljenjske­ga učenja. Mnogi avtorji in avtorice opozarjajo na razvoj postformalne paradigme, iskanje novih strategij za spodbujanje kritičnega mišljenja, razvoja socialnih in emocionalnih kompetenc, zato razumejo SI kot prispe­vek k razvoju družbe prek ozaveščanja, inovacij, povezovanja. V času hitrih družbenih, okoljskih in tehnoloških sprememb, ko nastajajo novi obrati tudi v spoznavanju in načinih razumevanja znanja (npr. narativni, mate­rialni, telesni, digitalni, afektivni obrat), se uresničujejo ideje, po katerih vseživljenjskost učenja ni le časovna dimenzija (life-long), temveč tudi vsebinska in organizacijska (life-wide) ter transformativna (life-deep). Učenje ne poteka zgolj v poznanih izobraževalnih ustanovah, temveč tudi v vsakdanjem življenju, v lokalnih okoljih, v organizacijah civilne družbe, kulturnih ustanovah, ambulantah, v javnih prostorih … Skupnost je prek mnogih dejavnosti, ki bodisi spodbujajo bodisi organizirajo izobraževanje, prostor učenja, kjer posamezniki soustvar­jajo znanje, rešujejo skupne izzive in krepijo socialno povezanost, kar je izredno pomembno v času, zaznamo­vanem s krizo orientacijskih dejavnikov, kot so vrednote, norme in tradicija.

Učbenik je namenjen vsem, ki jih zanima, kako lahko učenje in izobraževanje prispevata k bolj vključujočemu in trajnostnemu razvoju skupnosti.