Slovenski prevod Biblije in slovenska literatura: njuno medsebojno delovanje

Poglavje prikazuje, kako je slovensko protestantsko prevajanje Biblije vzpostavilo knjižno normo slovenskega jezika. Slovenski literarni jezik je ustvarila Trubarjeva izbira ciljnega jezika, ki jo je za njim ponovil Jurij Dalmatin. Vendar so prevodi Biblije vsebovali bese­dne in skladenjske germanizme. S čiščenjem skladenjskih germanizmov so začeli šele prevajalci Biblije v 19. stoletju, slog slovenskih prevodov Biblije pa je s citatnimi parafra­zami bibličnih rekel prav tako pomagala izboljševati slovenska literatura, ki je prevajanje Biblije napotovala na slovenskemu jeziku lastno govornost.

Po drugi strani imamo v zgodovini slovenske literature ves čas opravka s svobodnim ustvarjalnim prevajanjem Biblije. To prikazuje drugi del poglavja. Osrednji slovenski pesniki in pisatelji so za ubesedenje svojih osrednjih tem rabili biblično metaforiko, na primer France Prešeren v svojem visokem romantičnem ljubezenskem pesništvu in Ivan Cankar v svojem novoromantičnem hrepenenjskem pripovedništvu. Pri Prešernu to najbolj prihaja do izraza pri slavljenju ljubljene ženske, na katero je prenesel nič manj kot »slavo«, ki v Stari zavezi pomeni žarečo Božjo pričujočnost v zemeljskem območju. Nasprotno je Cankar dezerotiziral prešernovsko paradigmo visoke ljubezni v hrepenenje po novem življenju. To hrepenenje je ob pomoči Biblije vrhunsko uobličil v eni izmed črtic iz svojega srednjega ustvarjalnega obdobja, ki uprizarja Kristusov drugi prihod.