Slovenski prevodi v času baroka

Slovenska književnost baročne dobe 17. in 18. stoletja je do danes ostala manj razi­skana, zato zahteva novih študij. Večina baročnih besedil je krožila med bralci in poslušalci samo v rokopisni obliki in veliko jih je propadlo. Slovenski prevodi baročne dobe so imeli raznolike historične oblike: vključujejo priredbo, variacijo, povzemanje, poročanje in prevajanje v novejšem pomenu. Katoliška obnova v zgodnjem 17. stole­tju je s pastoralnimi pobudami škofa Tomaža Hrena za prenovo verskega življenja in cerkvenega petja sprožila potrebo po raznolikih besedilih v slovenščini. Zato so v 17. stoletju nastali številni novi slovenski prevodi ali predelave starejših tekstov. Zvrst, kjer ima prevajanje v slovenski književnosti najdaljšo tradicijo, je cerkvena pesem. V intenzivnem literarnem življenju 17. stoletja so nastali celo prevodi dolgih pesmi, kot je cistercijanska srednjeveška pesnitev o Kristusovih izmučenih udih »Rhythmica oratio« v dveh slovenskih prepesnitvah. Tudi v 18. stoletju so med baročnimi Marijinimi, romarskimi in bratovščinskimi pesmimi številni prevodi in priredbe. V zvrsti medi­tativne proze so slovenski baročni pisci prevedli več hagiografskih in asketičnih del. Nastali so kar štirje prevodi znamenitega dela Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana. Na področju baročne dramatike sta se nam v slovenščini ohranili dve pasijonski igri v rokopisih: Kapelski pasijon in Škofjeloški pasijon. Kot celota sta nastali izvirno, toda posamezni elementi najverjetneje izhajajo iz starejšega latinskega pasijonskega izročila. Tako je s pomočjo izvirnih in številnih prevedenih besedil slovenski baročni književno­sti uspelo ustvariti pomemben razvojni korak: celoten sestav pesništva, pripovedništva in dramatike.