Prevajanje posvetne dramatike v razsvetljenstvu

V dobi razsvetljenstva so prevodi skupaj z vsaj dvema izvirnima deloma slovenščino postopno udomačili v posvetni dramatiki, sámo prevajanje pa jo je, s še počasnejšimi koraki, pripeljalo v eno najteže dosegljivih kulturnih sfer – v posvetno gledališče. Prevajalci ‒ Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart, Žiga Zois, Jernej Kopitar in Valentin Vodnik ‒ so prevajali italijanska (Pietro Metastasio, Filippo Livigni, Giuseppe Maria Foppa), avstrijska (Joseph Richter), francoska (Pierre-Augustin Caron de Beaumar­chais) in nemška dela (August von Kotzebue), do natisa so pripeljali dva (Županova Micka in Veseli dan ali Matiček se ženi), do odra pa prav tako dva prevoda celotnih del (Županova Micka in Tinček Petelinček). Vrhunec teh prizadevanj sta bila Linhartova prevoda, posebej Matiček, oprt na eni strani na tradicijo slovenske književnosti ter na drugi strani na klasični deli evropske dramatike (Beaumarchaiseva komedija La Folle Journée ou le Mariage de Figaro [Veseli dan ali Figarova svatba]) in opere (Mozartova opera Le nozze di Figaro [Figarova svatba]). Ti dosežki, posebej uspešno uprizarjanje Micke, so postali temelj prihodnje neprekinjene tradicije slovenske posvetne drama­tike in gledališča.