Prevajanje in reformacija na vzhodu slovenskega etničnega prostora
Kratka vsebina
Prevajalski opus prekmurskih protestantov je bil v 18. stoletju podoben osrednjeslovenskemu: prva dva tiska sta katekizem (Mali Katechismus, 1715 ‒ prevod iz madžarščine) in abecednik (Abecedarium Szlovenszko, 1725). Najpomembnejši prevajalski dosežek je prvi prevod Nove zaveze iz grščine v slovenščino (Števan Küzmič, Nouvi Zákon, 1771). V katoliških tiskih Mikloša Küzmiča se je nato knjižna prekmurščina oblikovala ob prevodih cerkvenih besedil iz latinščine, npr. Szveti evangyeliomi (1780). Sledili so poskusi leposlovja, npr. v časopisu Prijatel prevodi madžarskih romantičnih pesnikov, npr. Petőfi, Vörösmarty, Arany.
Prevodi v vzhodnoštajerski knjižni jezik so se v 18. stoletju zgledovali po nemških predlogah, npr. Parchamerjev katekizem (1758, 1764, 1777). Normativnost je postavil Dajnko v nemško pisani slovnici (1824) in prevodih cerkvenih besedil iz nemščine (npr. Evangeliomi, 1817) in latinščine (npr. začetek Stare zaveze, rokopis 1836). Sledili so mu s prevodi pridig npr. Šerf, (1835), Rižner (1835), ali pa Lah s prevodom krištofšmidovske povesti iz nemščine (Leseni križec, 1835). Združevalno slovensko so delovali Murko (slovnica, 1832 in nemško-slovenski ter slovensko-nemški slovar (1833)), Slomšek in Krempl (prevodi katekizma, 1826 ter evangelijev, 1843).
Ob globalni latinščini in grščini Nouvega Zákona je regionalno nemščino kranjskih in vzhodnoštajerskih predložnih besedil v Prekmurju nadomestila regionalna madžarščina.
