Prevajalci o jeziku

V zadnjih dobrih 120 letih, ko izrazno podobo slovenskega jezika v največji meri urejajo normativni priročniki v podobi pravopisov, so se v javno razpravo ob prav vseh njihovih izidih izjemno aktivno vključevali tudi prevajalci. V začetku sodobne slovenske norma­tivistike, v zgodnjem 20. stoletju, so se ostro odzivali na neenotne, pogosto arbitrarne poskuse stabilizacije in regulacije norme slovenskega jezika. Tako kot pri večini jezi­koslovne javnosti so se tudi odzivi prevajalcev delili na dva tabora, in sicer na tiste, ki so terjali historično utemeljenost jezikovnega predpisa, in tiste, ki so zagovarjali tudi družbenost jezika in pomembnost upoštevanja jezikovne rabe. Pozneje so se odzivom na normativne priročnike pridružili tudi odzivi prevajalcev na splošno podobo sloven­ščine v javnosti in tudi jezikovno politiko v okviru skupne države, pri čemer so pogosto zavzemali stališča zoper centralistični pritisk Beograda, za kar so uporabljali jezikovne argumente. S svojim dinamičnim jeziko(slov)nim delovanjem so si prevajalci utrli pot v uredniške odbore normativnih priročnikov in tako tudi sami krojili podobo sloven­ščine v 20. stoletju, hkrati pa z izjemno plodno publicistično dejavnostjo v javnosti odgovarjali na sočasne izzive slovenščine.