Literarnoprevodne izmenjave z jezikoma antične književnosti – staro grščino in latinščino

Poglavje obravnava slovenske prevode iz grško-rimske antike od fragmentarnih začet­kov v 14. in 15. stoletju preko razcveta svetopisemskih prevodov med reformacijo v 16. stoletju ter nastavkov v homiletičnih delih 17. in 18. stoletja do vse bolj sistematičnih poskusov v 19. stoletju, kot jih predstavljata zlasti Anton Janežič in njegova zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov. V 20. stoletju se začne področje razvijati hitreje – zlasti dramatika in patristika, s katero pa je po prevzemu oblasti s strani komunistične partije v letu 1945 za lep čas konec, vrsta prevodov ostane v rokopisu. Med prevajalci v tem času izstopajo Anton Sovre, Fran Bradač in Kajetan Gantar. Demokratizacija in osamosvojitev v devetdesetih privedeta do prevajalskega razmaha na vseh področjih, v patristiki, filozofiji, dramatiki, poeziji in drugod. – Predstavljeno je tudi prevajanje v grščino in latinščino, od prevodov Valentina Vodnika in Jerneja Kopitarja preko Janka Pajka in Antona Sovreta ter njunih poskusov s Prešernom do Ferdinanda Kolednika in njegovega impozantnega projekta z Jurčičem ter Silvestra Koprive s kakimi 200 prevodi v latinščino v zbirki Versus Latini.