Slovenski prevod v trku z glasbeno umetnostjo – prevajanje libretov, samospevov in popevk

Poglavje osvetljuje doslej še vedno slabo raziskano, a zato nič manj razvejano in pomembno slovensko prevodno prakso v trku z glasbeno umetnostjo. Izhajajoč iz kronologije nastanka prevodov kakor tudi njihove zvrstne reprezentacije, poglavje uvodoma obravnava začetke prevajanja opernih libretov ter besedil priljubljenih arij in kancon v 18. stoletju, nato pa se osredotoči na predstavitev najvidnejših prevajal­cev opernih libretov v 19. stoletju pod okriljem Dramatičnega društva v Ljubljani (A. Funtek, M. Markič, A. Štritof idr.). Z razmahom salonske kulture v drugi polovici 19. stoletja pa vse do začetnih desetletjih 20. stoletja doživi razcvet tudi prevajanje uglas­bene poezije v zvrsti samospeva. Kulturna politika uprizarjanj glasbenogledaliških del v slovenskem jeziku se nadaljuje še globoko v 20. stoletje, v katerem tako po številč­nosti kakor tudi kvaliteti izstopajo prevodi N. Štritofa, S. Samca in P. Oblaka. Živahen prevajalski utrip je moč začutiti tudi v popularnejših zvrsteh v času po drugi svetovni vojni, predvsem v zvrsti popevke pod vplivom britanske skupine The Beatles in ameri­škega rock'n'rolla. Bogato tradicijo prevedenih besedil D. Velkaverha, A. Mežka, T. Domicelja idr. v različnih jezikovnih zvrsteh ter z različno poetično kvaliteto nadaljuje tudi najmlajša generacija prevajalcev besedil in glasbenih poustvarjalcev. Zaključni del poglavja je namenjen prevodoslovnim obravnavam prevodne prakse v širšem inter­disciplinarnem kontekstu glasbe in literature ter poleg prevodnih strategij starejših avtorjev (M. Rus) izpostavlja nekatere nove uvide sodobnih raziskovalcev.