Prevajanje Pirandella

Poglavje obravnava slovenske prevode in recepcijo del Luigija Pirandella (1867–1936), enega najpomembnejših italijanskih književnikov prve polovice 20. stoletja, ki je za izjemno svojo ustvarjalnost leta 1934 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Po uvodni predstavitvi avtorja in njegove ustvarjalnosti (pomemben je kot romanopisec, novelist, predvsem pa dramatik) sledi pregled Pirandellovih slovenskih prevodov in prevajalcev. Slovenski prevodi vključujejo Pirandellova ključna prozna dela, npr. roman Rajnki Matija Paskal in izbore novel, ter dramska dela, npr. Henrik IV. in Šest oseb išče avtorja, medtem ko Pirandellova poezija v slovenščino ni bila prevedena. Pirandel­lova dela so v slovenščino prevajali pomembni prevajalci, med drugimi Božidar Borko, Niko Košir, Janko Moder, Silvester Škerl in Srečko Fišer. Podrobne prevodoslovne obravnave so bili deležni predvsem prevodi Pirandellove drame Šest oseb išče avtorja: prevod Iva Šorlija (1942) je dokaj pomanjkljiv; na njem temelji predelani prevod Janka Modra (1978), ki kaže podobne napake in se ponekod zelo oddaljuje od izvir­nika; prevod Srečka Fišerja (1985) poenostavlja izhodiščne slogovne značilnosti, a je vsebinsko blizu izvirniku; besedilo Maria Uršiča (2001) pa je priredba na osnovi Fišer­jevega prevoda. Do srede 20. stoletja je bila slovenska recepcija Pirandellovih del precej površna, v nadaljevanju pa postane bolj poglobljena in izčrpna. Vpliv Pirandellovih del na slovensko književnost je mogoče opaziti v nekaterih delih Vladimirja Bartola in Cirila Kosmača, bolj neposreden vpliv pa je zaznati v igri Kriminalna zgodba Jožeta Javorška.