Generativna umetna inteligenca kot potencialna zmanjševalka ali povečevalka digitalnega razkoraka?

Prispevek digitalni razkorak obravnava kot večrazsežnostni pojav, ki zajema (1) fizič­ni dostop do digitalnih tehnologij, (2) kompetence za njihovo uporabo ter (3) rezultate oz. učinke uporabe. V tem okviru vzpon generativne umetne inteligence (Gen-UI) po­meni novo obdobje digitalne preobrazbe, ki lahko obstoječe sociodigitalne neenakosti bodisi zmanjšuje bodisi poglablja. Empirične študije nakazujejo, da ima Gen-UI potencial izboljšati položaj uporabnikov, pri čemer bi lahko bili učinki najizrazitejši prav pri sicer de­privilegiranih skupinah. A študije hkrati opozarjajo na prakse, ki (lahko) obstoječe neena­kosti utrjujejo ali sprožijo nastanek novih pojavnih oblik neenakosti. Med ključnimi izzivi prve ravni digitalnega razkoraka izstopajo neprilagojenost orodij potrebam deprivilegi­ranih skupin, neenakomeren dostop do naprednejših različic z razširjenimi funkcijami ter pomanjkanje motivacije za uporabo Gen-UI. Druga raven razkoraka se poglablja zaradi pomanjkljive umetnointeligenčne pismenosti, pri čemer je lahko nizka raven kompetenc posledica odsotnosti ustreznih usposabljanj ter premalo sistematične podpore pri rabi orodij Gen-UI. Omejen dostop do ustreznih orodij in neustrezna uporaba lahko zmanj­šata potencialne koristi Gen-UI ter negativno vplivata na izide deprivilegiranih skupin, hkrati pa prispevata k nastanku novih oblik neenakosti tudi med doslej privilegiranimi uporabniki. Na tretji ravni digitalnega razkoraka prispevek izpostavi potrebo po prese­ganju ozkega razumevanja učinkov uporabe Gen-UI kot vprašanja zgolj instrumentalne učinkovitosti ter poudarja, da bi bilo treba te učinke presojati tudi z vidika njihovega potenciala za krepitev raziskovalnega učenja.