Prevajanje Svetega pisma po času reformacije

V zgodovini prevajanja Svetega pisma je bila v središču pozornosti vedno dilema prevajanje ad verbum ali prevajanje ad sensum. Prispevek pod vidikom tega temeljnega vprašanja obravnava okoliščine izvedbe vseh celotnih slovenskih katoliških prevodov Svetega pisma. Avtor se pri tem opira na podatke, ki so navedeni v uvodih prevodov in v strokovni literaturi, v obravnavi zadnjih dveh prevodov pa na lastne izkušnje v povezavi s sodelavci. Osnovno načelo presojanja ustreznosti prevodov je vprašanje, v koliki meri posamezni prevodi upoštevajo literarno naravo svetopisemskih besedil. Vprašanje je, ali prevajalci upoštevajo bogastvo metafor v izvirniku, ali pa metafore nadomeščajo z abstraktnimi pojmi; prevajajo temeljno besedišče enotno, ali svobodno brez nadzora. V standardnih prevodih Svetega pisma je še posebej pomembno upoštevati osnovno literarno obliko paralelizma, ki je v izvirniku omogočil nastanek sinonimnih ali anti­tetičnih besednih parov, ki nosijo pečat konstantnosti teološke hermenevtike. Prispe­vek se dotika tudi pomena poenotenja oblik svetopisemskih osebnih in geografskih imen, ki so doživela pomembne transformacije v grškem in latinskem prevodu Svetega pisma (Septuaginta in Vulgata) in sta skozi dva tisoč let služila kot osnova za razvoj oblik imen v evropskih jezikih.