Začetki prevajanja posvetne poezije v slovenščino: pesniki-prevajalci od Deva do Jarnika
Kratka vsebina
Poglavje obravnava začetke posvetne poezije v slovenščini, ki se je na podlagi stoletnega izročila ljudskega in nabožnega pesništva začela razvijati proti koncu 18. stoletja. Slovenska sekularna poezije se je kot vsaka nova pesniška tradicija neogibno opirala na tuje zglede. Ob antičnih klasikih, ki so jih spoznavali med šolanjem, so se prvi slovenski pesniki zgledovali zlasti po pesništvu v nemščini, a tudi po poeziji drugih literatur: italijanski, madžarski, hrvaški, deloma francoski. Tuji zgledi so nanje tvorno vplivali po vsebinski ali formalni plati, včasih pa so postali tudi neposreden vir prirejanja in prevajanja – pri čemer so slovenski pesniki v skladu s tedaj veljavnimi normami s predlogami ravnali razmeroma svobodno in se večinoma niso trudili za zvest prevod v današnjem pomenu besede. V razpravi je pregledno obravnavano prevajanje in prirejanje posvetne poezije v slovenščino v obdobju razsvetljenstva (zlasti pri ključnih pesniških osebnostih Antonu Feliksu Devu, Žigi Zoisu, Antonu Tomažu Linhartu, Juriju Japlju, Valentinu Vodniku, Leopoldu Volkmerju, Štefanu Modrinjaku in Urbanu Jarniku). Predstavljeni so tudi temeljni koncepti, ki so pesnike pri tem vodili, ter nekateri načelni problemi, povezani z razvojem prevajalske samorefleksije in teorije.
