Prevajanje in literarne revije v drugi polovici devetnajstega stoletja: primer Zvona in Ljubljanskega zvona

V poglavju je opisana prisotnost in odnos do književnega prevajanja v dveh literarnih revijah 19. stoletja: v prvi slovenski literarni reviji Zvon in v vseh številkah osrednjega literarnega mesečnika Ljubljanski zvon, ki so izšle v 19. stoletju. V njem sta najprej povzeti Stritarjev odnos do prevajanja in polemika, povezana s Stritarjevo predelavo Goldsmithovega romana The Vikar of Wakefield. Nadalje je opisana prisotnost prevodov v odseku Ljubljanskega zvona, poimenovanim »Slovenski glasnik« (v letnikih 1 do 5) ali »Listek« (v letnikih 6 do 20), v katerih so uredniki obveščali bralstvo o novih literarnih prevodih (vključno z libreti) in o prevodih slovenskih literarnih besedil v tuje jezike. Poglavje poimenuje slovenske avtorje, ki so bili najpogosteje prevajani v tuje jezike, in podaja oris odnosa urednikov do literarnega prevajanja in njegove vloge v kulturnem življenju Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. Pregled se zaključuje z ugotovitvijo, da je bil literarni prevod v tej dobi pogosto uporabljen za jezikovno razmejitev skupnosti, ki ni bila popolnoma jezikovno ločena, in za stvaritev dveh ločenih etnolingvističnih enot: slovenske in nemške.