Teoretična misel o prevajanju na Slovenskem

Poglavje poskuša povzeti razvoj prevodoslovne misli na slovenskem etničnem ozemlju. Pregled razmišljanj o prevajanju na Slovenskem od 16. stoletja do danes pokaže, da je bil odnos do prevodov na splošno in posebej do literarnih prevodov večinoma pozi­tiven: edina izjema je bilo obdobje druge polovice 19. stoletja, ko so najpomembnejši slovenski kulturniki, kot je bil Josip Stritar, izoblikovali izrazito odklonilen odnos do literarnega prevajanja, ker so bili prepričani, da ta zavira izvirno kreativnost. V vseh drugih obdobjih so osrednji slovenski literati in prevajalci pojmovali prevod kot pomemben gradnik slovenske nacionalne literature, kulture in identitete. Potem se poglavje osredotoči na teoretično razmišljanje o prevajanju na Slovenskem, ki se je začelo razvijati šele v zadnji tretjini 20. stoletja. Zaradi večjega števila objavljenih člankov in samostojnih prispevkov v zbornikih, so v članku povzete le monografije, ki celostno obravnavajo prevodoslovno tematiko; med več kot tridesetimi monografijami najdemo predelane doktorske disertacije, monografije, ki k obravnavi prevoda pristo­pajo iz drugih, sorodnih dispciplin, in prevodoslovne monografije. Poglavje se zaključi z opisom slovenske nadgradnje prevodoslovne misli, kjer so predstavljena teoretična izhodišča, ki jih najdemo v delih Frana Jermana, Gorazda Kocijančiča, Ericha Prunča, Nike K. Pokorn in Marka Juvana.