Nihče me ne vidi – razumevanje in premagovanje občutkov osamljenosti na delovnem mestu

Osamljenost je psihološko stanje, ki izhaja iz nezadovoljenih potreb po soci­alnih odnosih osebe, bodisi na kvalitativni bodisi na kvantitativni ravni. V članku preučujeva razširjenost osamljenosti na delovnem mestu v Sloveniji. Za ta namen sva priredila Lestvico osamljenosti na delovnem mestu. V raziskavi je sodelovalo 439 zaposlenih v slovenskih organizacijah. Tako zanesljivost kot veljavnost vprašalnika sta se izkazali kot ustrezni. Rezultati so pokazali, da se z osamljenostjo na delovnem mestu ne povezujejo demografski dejavniki, kot so spol, starost in zakonski stan. Prav tako z osamljenostjo na delovnem me­stu ni povezana narava dela, ki vključuje velikost organizacije, posameznikov položaj in čas dela v trenutni organizaciji. Podpora na delovnem mestu (tako sodelavcev kot nadrejenih) se v večji meri povezuje z (majhno) osamljenostjo na delovnem mestu kot podpora zunaj delovnega mesta. O osamljenosti je poro­čalo 23,69 % udeležencev, zelo osamljenih pa je bilo 3,87 % udeležencev. Pre­poznavanje in ustrezno spreminjanje pogojev, v katerih se ljudje na delovnem mestu počutijo osamljene, lahko prispeva k preprečevanju hujših posledic kronič­ne osamljenosti. Raziskava prinaša pomemben prispevek tako zaradi slovenske priredbe psihometrično ustreznega vprašalnika osamljenosti na delovnem me­stu kot tudi zaradi ozaveščanja o osamljenosti na delovnem mestu in njenemu vplivu na zaposlene.