Literarnoprevodne izmenjave z italijanščino

Italijansko-slovenski prevodni stiki so se začeli že v 16. stoletju in se z različno intenzi­teto nadaljevali skozi celotno zgodovino. Zaradi velikega kulturnega kapitala italijanske književnosti in obrobnega položaja slovenskega jezika v svetu prevajanja je asimetrija prevodnih tokov v prid prvi: iz italijanščine v slovenščino je bilo namreč prevedene približno trikrat toliko literature kot obratno. V poglavju je po krajšem uvodu predsta­vljena zgodovina prevodnih tokov med obema literaturama, ki temelji na obstoječih bibliografijah in podatkih iz bibliografskega sistema COBISS. Pri prevajanju iz itali­janščine v slovenščino se je težišče od verskih besedil sčasoma v 19. stoletju preneslo večinoma na gledališka dela, vključno s številnimi opernimi libreti. Proza in poezija sta se v prevodih začeli pogosteje pojavljati šele po 2. svetovni vojni, pri čemer je prav proza v modernem času postala najbolj prevajani žanr. Opazna je tendenca po preva­janju klasikov, v zadnjem času tudi komercialno uspešnih avtorjev. Pri prevajanju iz slovenščine v italijanščino, ki se začne proti koncu 19. stoletja, so razmerja med različ­nimi žanri precej drugačna, saj praktično vseskozi sicer prevladuje prevajanje proze, čeprav se zbirke poezij pojavljajo le malo manjkrat. Prevaja se predvsem kanonizi­rane slovenske avtorje, pa tudi pripadnike slovenske manjšine v Italiji. Tako kot sama prevodna aktivnost, je tudi recepcija in prevodoslovna obravnava italijansko-slovenskih prevodov v zadnjih desetletjih razmeroma bogata in pokriva številne različne teme.