Literarnoprevodne izmenjave z japonščino

Avtor v članku povzame ključne podatke o prevajanju japonske književnosti v sloven­ščino od začetka 20. stoletja do leta 2022. Pri tem se opira na svojo prejšnjo raziskavo o prevajanju japonske književnosti po drugi svetovni vojni in raziskavo Lije Gantar, ki je vključila tudi obdobje prej. Korpus prevedenega japonskega leposlovja razdeli na posredne in neposredne prevode, opiše stanje po posameznih žanrih (poezija, proza, dramatika, esejistika) ter navede osrednje prevajalce. Pri tem ugotovi, da je nabor posrednih prevajalcev veliko bolj raznovrsten kot nabor neposrednih, pri katerih se vidi kontinuirano delo nekaterih prevajalcev. Pri posrednem prevajanju izpostavi najpo­gosteje rabljene posredujoče jezike in oriše problematiko opiranja na izbor avtorjev in del, kot ga je oblikoval zlasti ameriški izbor japonske književnosti. Pri neposrednem prevajanju pojasni, od kdaj se razvija, poudari, da je za to ključna ustanovitev kateder za vzhodnoazijske jezike na Univerzi v Ljubljani, ter navede prednosti neposrednega prevajanja. Na koncu se avtor na kratko dotakne pomena prevajanja za japonsko kulturo v poznem 19. stoletju.