Prevajanje Homerja

Poglavje obravnava prevajanje Homerja na Slovenskem vse od prvih dokumentiranih začetkov – prevoda Iliade in Odiseje v latinščino, ki ga je 1537 izdal v Kopru rojeni Andreas Divus Justinopolitanus. Osredotoča se na prve fragmentarne in kasnejše celo­vite prevode v slovenščino, ki so jih ustvarili Janez Nepomuk Primic (cca. 1811), Stanko Vraz (cca. 1830), Fran Miklošič, Janez Trdina (1852), Jovan Vesel Koseski (1852–1870), Matija Valjavec (1854), Jože Ljubič (1860–1862), Fran Levstik (1862), Josip Šuman (1865), Fran Celestin (1867), Frančišek Marešič (1868), Janez Svetina (1868) in Valentin Kermavner (1870–76), ki je s svojim prevodom sprožil Pravdo o slovenskem šestomeru. Sledili so Frančišek Lampe (1875), Simon Gregorčič (1879–1903), Mihael Opeka (1889), Ivan Košir (1882), Andrej Kragelj (1894–1900), Luka Pintar (1897), Jože Barle (1911), Anton Gornik (1912), Leon Kreft, Blazij Bevk (1911), Fran Omerza (1913–22), Anton Sovre (1942–1951), Kajetan Gantar (1992–2021) in Jelena Isak Kres (2017). Poleg predstavitve prevajalcev in posebnosti prevodov besedilo obravnava tudi zbirke in založbe, pri katerih so izšli, ter njihovo recepcijo.