Prevajanje Manzonija

Poglavje obravnava slovenske prevode del Alessandra Manzonija (1785–1863), itali­janskega romantičnega pisatelja, pesnika in dramatika ter enega najpomembnejših italijanskih avtorjev nasploh. Po uvodni predstavitvi pomena avtorja v izhodiščni lite­raturi sledi pregled Manzonijevih slovenskih prevodov in prevajalcev: prvi posamezni prevodi (v časopisju in antologijah) se pojavijo že sredi 19. stoletja in se nadaljujejo do konca 20. stoletja (njihovi prevajalci so npr. Jovan Vesel Koseski, Fran Zakrajšek, Alojz Gradnik), medtem ko se knjižni prevodi pojavijo šele v 20. stoletju: roman Zaročenci so v celoti prevedli Ivo Benkovič leta 1901, Andrej Budal leta 1925 in Jaša Zlobec leta 1977, Svete himne pa Vinko Beličič leta 1973. Pri prevodoslovni obravnavi Manzoni­jevih slovenskih prevodov je treba izpostaviti predvsem roman Zaročenca: Benkovičev prevod predstavlja začetni prevodni poskus z nedoslednostmi, Budalov kakovostno izboljšavo, Zlobčev pa jezikovno posodobitev in slogovno dodelavo; Beličičev prevod Svetih himen upošteva predvsem formalne značilnosti Manzonijevih poezij. Slovenska recepcija Manzonijevih del, ki se je začela z Matijem Čopom, obsega tako posamezne pregledne sestavke kot poglobljene prevodnorecepcijske analize, med katerimi velja izpostaviti članke Martine Ožbot o prevodih Zaročencev. Vpliv Manzonijevih del na slovensko književnost je bil verjetno omejen.