Slovenska teorija jezikovne naravnosti ter vprašanji sonaravnosti in merila pogostnosti ob preučevanju slovenskega gradiva

Prispevek predstavlja razvoj slovenske teorije naravnosti in njene metodološke spremembe v zadnjem desetletju (npr. spremembe pri zapisovanju lestvic naravnosti, spremembe pri upoštevanju meril teorije, postavitev govorca v fokus raziskave) ter odpira dve vprašanji ob gradivu za slovenščino, in sicer, kako v teoriji naravnosti obravnavati tiste slovenske (obli­ko)skladenjske dvojnice, ki so s stališča slovenske knjižne norme manj primerne oz. ne­pravilne, hkrati pa so žive prvine naravnega slovenskega jezika in so zato sonaravne; kako uveljavljati načela pogostnosti ob pomanjkanju gradivskih virov za nestandardni jezik. Pri­kazana sta dva pojava, v katerih prihaja do protislovja, ob trku nesonaravnega pojava in merila pogostnosti, ki je posledica regulacije standardnega jezika. Gre za (1) polvikanje (ujemanje v glagolski obliki) in vikanje ter za (2) priredno povezane predložne zveze tipa pred predavanji in po predavanjih, ki jih pogovorno krajšamo (pred in po predavanjih), četudi sta samostalnika v predložnih zvezah v različnih sklonih (pred uporabo – tožilnik, po uporabi – mestnik).