Razvoj moraičnosti kot osnovne prozodične lastnosti v japonščini

Upoštevaje, da zlogovna struktura predstavlja temeljno enoto v človeški govorno-zaznavni komunikaciji, članek izpostavlja moraično enoto kot osrednjo prozodično značilnost standar­dne japonščine. Zaradi pomanjkanja fonetičnih dokazov, ki bi potrjevali samostojno nagla­sno ali ritmično funkcijo moraične enote, se avtor naslanja na analizo metričnih značilnosti haikuja, klasične japonske pesniške oblike, in na različne jezikovne igre, ki poudarjajo njeno psihološko zaznavnost. Glede na razmeroma preprosto glasovno strukturo stare japonščine – zaznamovano z izmenjavo soglasnikov in samoglasnikov, kar ustreza tako zlogu kot moraični enoti – članek sledi diahronemu razvoju prepletenega razmerja med pisavo, glasovnimi spre­membami in pripadajočimi prozodičnimi značilnostmi. Na ta način utemeljuje oblikovanje moraične enote kot fonološko relevantne enote v japonščini.