Jezikovna motnja ali narečna raznolikost?

Članek obravnava izzive diagnosticiranja in odpravljanja jezikovnih motenj pri govorcih je­zikov z močno narečno razslojenostjo. Po opredelitvi jezikovne motnje in jezikovne različice je na slovenskih primerih pokazano, kako so jezikovne značilnosti govorcev narečij lahko z vidika standarda videti podobno značilnostim pri posameznikih z jezikovnimi motnjami, in sicer na vseh področjih, od fonologije do semantike. Te podobnosti lahko otežijo diagnosti­ciranje, saj so narečne značilnosti lahko napačno prepoznane kot govorna motnja. Pri inter­venciji je treba upoštevati govorčevo jezikovno ozadje in se izogibati odpravljanju narečja. Namesto tega mora terapija upoštevati in spoštovati govorčevo različico. Rešitev je v čim večji ozaveščenosti logopedov in zagotavljanju ustreznega usposabljanja za razlikovanje med narečjem in motnjo. Članek se opira na severnoameriško izkušnjo pri obravnavi motenj pri govorcih afroameriške angleščine kot na uspešen model, kako lahko kulturno in jezikovno odzivne prakse vodijo k natančnejšim diagnozam in k učinkovitejši in spoštljivejši obravnavi.