Iz zgodovinskega oblikoslovja gotščine

Prispevek obravnava tri probleme primerjalne slovnice germanskih jezikov, in sicer rekonstrukcijo izhodiščne oblike a) tožilnika in zvalnika ednine ujevskih osnov, b) 1. osebe aktivnega optativa preterita in c) tožilnika množine nosniških osnov z vidika prežitkov teh kategorij v gotščini (tj. -au ~ -u oz. -jau oz. -ans ~ -nuns). Pri historičnofonetični utemeljitvi gotskega sklonila -au za tožilnik ednine se pri tem prepoznava ista problematika kot v primeru preteritalnega optativnega osebila -jau in zagovarja izhodiščni diftong (po internogotski skrajšavi dvo- ali trimornih vokalov v (pokritem) izglasju) kot rezultat kontrakcije v pragermanskih sekvencah *-i̯ēų oz. *‑ē/ōų, medtem ko se gotsko sklonilo -ans utemeljuje s sinkopo v pričakovanem izhodiščnem *-anunz < pide. *-on-m̥s v trizložnicah. Enkrat izpričano variantno sklonilo -nuns (aúhsnuns k aúhsa ‘vol’) < pide. *-n-m̥s je ocenjeno kot arhaično, toda -ans, ki teoretično sicer lahko predstavlja pričakovano, iz indoevropskega prajezika podedovano obliko sklonila holokinetičnih nosniških osnov, je v pragermanščini verjetno šele sekundaren.