Slovenski besedni red kot naravna posledica členitve po aktualnosti

Profesorja Janeza Orešnika je seveda še kako zanimala tudi slovenščina kot njegov materni jezik, v svoje jezikoslovne raziskave pa jo je bolj suvereno vključil šele v zrelejših letih. Verjetno tudi zaradi nekega spoštljivega odnosa do tedanjih slovenistov in slavistov, svojih sodobnikov, za katere je menil, da so za nekatere analize in presoje o slovenščini bolj poklicani kot on. Vse do zadnjega nas je opozarjal predvsem na raziskovalno podhranjeno slovensko skladnjo, kamor sodi tudi obravnava besednega reda. Prispevek obravnava ubeseditve aktualnostnočlenitvenega besednega reda v slovenščini v povezavi z glagolsko vezljivostjo in naslonskim nizom kot skladenjsko-prozodijsko enoto. Izbrana sporočanjska perspektiva odloča o besednem redu in v povezavi z vsakokratno funkcijsko perspektivo je treba opredeliti sporočanjske prvine in v upovedovalnem procesu določiti njihove možne položaje v povedi. Pri tem ima glagol upovedovalno stabilno in zato ključno vlogo. Zlasti medpropozicijskost in z njo tudi kontekstnost pa vzpostavlja in vzdržuje naslonski niz. Z ohranjanjem tipične stavčne sestave osebek – povedek – predmet je naslonski niz neke vrste mikrokontekstna poved v aktualni povedi.