Morje in kontinentalci
Kratka vsebina
Številni ustvarjalci slovenske literature, ki so živeli (večinoma) v zaledju, so v svojih opusih tematizirali morje. To zanje nevsakdanjo danost so doživljali z različnimi poudarki; najpogosteje kot veliko in očiščujočo moč. V ljudski pesmi se pojavlja tudi v vlogi izvrševalca pravice. V slovenski literarni klasiki se morje pojavlja kot naravna danost, ki ustvarja priložnost za blaginjo. Pogled modernistov je drugačen: Oton Župančič ga doživlja v koordinatah prenovljenega panteizma, kot trajno moč, ki presega vsa človekova spoznanja – tudi transcendentalna. Brezkončnost morja postane tudi pripravna za izražanje vzporednosti z ljubezenskim čustvovanjem. Po prvi svetovni vojni se pojavi podoba morja kot velike sile, ki se ne meni za človekova prizadevanja. Med drugo svetovno vojno pa ta v mirnem času ne ravno vzpodbudna konotacija deluje drugače – kot uteha, kot zagotovilo za minljivost stisk.
Prenosi
Pages
Izdano
E-ISSN
Tiskane izdaje ISSN
Kategorije
Licenca

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.