Prevod v slovenskih literarnih zgodovinah

Poglavje obravnava vlogo in odnos do literarnega prevoda v izbranih medvojnih nacio­nalnih literarnih zgodovinah, ki so jih napisali Ivan Grafenauer (1920), Anton Slodnjak (1934), Ivan Pregelj (1938), Fran Kidrič (1938), ter v monografiji o primerjalni literarni zgodovini Antona Ocvirka (1936). V tem pogledu dopolnjuje literarnozgodovinske razi­skave o vlogi prevoda na Slovenskem, ki sta jih pri nas zasnovala zlasti Majda Stanovnik in Darko Dolinar. Poglavje se podrobneje posveča temu, kako izbrana dela obravnavajo prevod v 19. stoletju, ko sta se v slovenskem prostoru osnovala nacionalna in jezikovna identiteta, in ko se je izoblikoval sodobni pojem literature ter se v književnosti vzpo­stavil kriterij originalnosti. Kljub temu da je prevodna dejavnost za literarno zgodovino pomembna, saj naslavlja vprašanja o literarnih vplivih in avtorskih literarnih obzorjih ter obenem igra ključno vlogo pri razvoju zlasti manjših književnosti, jo medvojna lite­rarna stroka večinoma obravnava le kot dopolnitev izvirnega avtorskega dela. Prevajalci in prevodi so v slovenskih literarnih zgodovinah potisnjeni ob rob in le redko ovredno­teni, avtorji pa jih v veliki meri obravnavajo nesistematično in selektivno.