Prevajanje italijanskih renesančnih pesnikov

Poglavje obravnava prevajanje italijanskih pesnikov, ki so delovali v 15. in 16. stoletju. V tem času se je razcvetela renesančna kultura, v kateri je imelo posebno mesto lirsko pesništvo v petrarkističnem slogu, ki je opevalo idealizirano žensko kot manifesta­cijo duhovne lepote. V slovenščino smo največ prevajali Michelangela Buonarrotija in Torquata Tassa. A. Gradnik je prevedel številne renesančne pesnike za antologijo Italijanska lirika (1940), ki pokriva obdobje od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja. Zbirka zajema največje število renesančnih pesnikov, ki so bili doslej prevedeni v slovenščino. Michelangelove pesmi so izšle v knjižnih izdajah v Gradnikovem izboru Soneti (1945) in v obsežnem izboru S. Fišerja Stihi (2014). Fišer je objavil tudi izbor Tassove poezije v zbirki Ljubezen je duša sveta, v katero je vključil odlomke iz junaškega epa Osvobojeni Jeruzalem in pastoralne igre Amint (2004). Odlomka iz Tassovega epa sta prevedla N. Košir in A. Capuder (1977), C. Zlobec (1977) in Fišer pa sta objavila odlomka iz Ariostove pesnitve Besneči Orlando (2018). Gradnikovo prevodno delo je preučila predvsem A. Toroš, številni prevodi pa ostajajo brez kritičnega odmeva.