Odnos do (slovenskega) jezika v literarnih delih Slovenk in Slovencev v Italiji

Namen prispevka je osvetliti odnos, ki ga imajo slovenski literarni ustvarjalci in ustvarjalke v Italiji do (slovenskega) jezika, in njegovo spreminjanje v času. Z analizo nekaterih izbranih literarnih del skušam dokazati, da se je odnos do jezika spreminjal: v prvih povojnih letih je slovenski jezik predstavljal zelo pomembno vrednoto, kasneje pa je ta vrednota postopoma postajala manj pomembna, ker sta na družbeni ravni bolj cenjeni večjezičnost in medkulturnost. Kljub temu se slovenski literarni ustvarjalci in ustvarjalke še vedno odločajo za rabo slovenskega jezika tudi v literarni zvrsti, te rabe pa ne problematizirajo več, o njej ne razmišljajo, postala je naravna izbira. Posebna pozornost bo v prispevku posvečena tudi tistim literatom in literatkam, ki se odločajo za pisanje v dveh jezikih, v slovenščini in italijanščini, kar je predmet debate v širšem literarnem, kulturnem in znanstvenem krogu.