Nove govorke in govorci slovenskega jezika ali »pozamejčeni« Italijani in Italijanke? Poti do slovenščine in identitetnih sprememb

V strokovni literaturi so govorci in govorke, ki se jezika niso naučili v domačem okolju, ampak kasneje v šoli, na jezikovnem tečaju za odrasle ali prek jezikovne potopitve, opredeljeni kot novi govorci in govorke danega jezika (O’Rourke, Pujolar, Ramallo, 2015: 1). V prispevku obravnavam pojav novih govorcev in govork slovenskega jezika v Furlaniji - Julijski krajini. Prispevek sloni na intervjujih s šestnajstimi govorci in govorkami, ki so se slovenskega jezika naučili med šolanjem ali kasneje v življenju. Analiza njihovih identitetnih pripovedi se naslanja na paradigmo novega govorca oz. nove govorke in se opira na Nortonin (2000) model jezikovne naložbe na »presečišču identitete, kapitala in ideologije« (Darvin, Norton, 2015: 46). Ugotavljam, da učenje slovenskega jezika kot manjšinskega jezika ni omejeno na sporazumevanje v slovenščini, vključuje tudi vprašanje pripadnosti slovenski skupnosti v Italiji. Ideološko sporočilo te skupnosti je, da se z jezikom ponotranjijo tudi prepričanja in vrednote o pomenu, uporabi in ohranjanju slovenskega jezika kot kohezijski sili, ki zagotavlja obstoj manjšine. Posamezniki in posameznice lahko to sprejmejo, se pogajajo za drugačno izbiro ali se temu uprejo. Glede na njihov odziv jih skupnost sprejme, postavi na obrobje ali pa zavrne. Gre torej za izvajanje moči v korist interesov družbenih akterjev, ki imajo v zamejstvu avtoriteto v jeziku kot ideološkem jedru političnega in socialnega konservativizma v manjšini.