Literarnoprevodne izmenjave z indijskimi jeziki

Prevodi indijske književnosti v slovenščino zasledujejo dve obdobji literarnega ustvarja­nja v indijskih jezikih, in sicer dela predklasičnega in klasičnega staroindijskega obdobja ter novodobno indijsko književnost. Ker je slovenska indologija v svoji zasnovi in ciljih, ki jih zasleduje, klasičnofilološko osredotočena, po prevajalskih naporih močno prednjači prav na področju staroindijske književnosti, tako besednoumetnostne kot filozofsko-religijske. Mnogi prevodi so sicer parcialni oziroma antološki, saj je večina del staroindijske književnosti izjemno obsežnih, a se slovenska indološka tradicija po več kot sto letih od svojih začetkov od Karla Glaserja prek Vlaste Pacheiner Klander do mlajše generacije indologov lahko pohvali s precej zajetnim korpusom izredno kvalitetnih prevodov najpomembnejših del vedske, sansktske in prakrtske književno­sti iz izvirnika. Obenem slovenskemu prostoru že od vstopa v dvajseto stoletje uspeva sorazmerno dobro zasledovati tudi prelomnejše momente v novodobni indijski knji­ževnosti, le da tu prednjačijo posredni prevodi iz angleščine (z izjemo indijskih del, pisanih v angleščini), nemščine ali francoščine, le redko direktno iz izvirnika.