Kako in katera čustva izražajo otroci v pripovedih?

V razpravi predstavljam sekundarno analizo gradiva iz priloge diplomskega dela M. Jelen (2016). Vzorec zajema 46 individualnih pripovedi pet- in šestletnikov v dveh pogojih: (a) ob umetnostnem (narativnem) besedilu in (b) ob neumetnostnem (informativnem/razlagalnem) besedilu. Rezultati kažejo, da so veselje, strah in žalost najpogostejša čustva; pripovedi ob umetnostnem besedilu vključujejo več metafor in notranjega govora ter več kompleksnih čustev (ponos, sram, empatija), medtem ko neumetnostni pogoj pogosteje privede do eksplicitnega poimenovanja čustev in pojasnjevanja vzročno-posledičnih povezav. Ugotovitve interpretiram v okviru razvojnih in diskurznih teorij ter pokažem, kako tip besedila oblikuje razmerje med eksplicitnimi in figurativnimi strategijami izražanja čustev.

We conducted a secondary analysis of the dataset contained in the appendix to Jelen (2016). The sample comprises 30 individual narratives by five- and six-year-olds in two conditions: (a) a literary (narrative) text and (b) a non-literary (informational/expository) text. Findings show that joy, fear and sadness are the most frequent emotions; narratives following literary texts display more metaphors and inner speech alongside more complex emotional states (e.g., pride, shame, empathy), whereas the non-literary condition more often yields explicit emotion labels and causal explanations. We interpret the findings within developmental and discourse-analytic frameworks, highlighting how text type modulates the balance between explicit emotion labelling and figurative strategies.